Ples vetra in morja /// The Dance of the Sea and the Wind

Potovati in napisati potopis; že od davnih srednejšolskih let je bila to moja največja želja. A ker nisem nikamor potovala, tudi pisati nisem imela o čem. Leto za letom mi je uspelo napisati le po tri do štiri strani osebnega dnevnika (največ za teden dni).

Začuda pa sem s pisanjem ladijskega dnevnika pričela takoj po Pavletovem nakupu jadrnice jeseni 1998. Iz dneva v dan je rasel in se debelil in kmalu sem morala kupiti novega. Z leti je postal moj dober prijatelj. Ob njem sem se smejala in jokala, vanj sem vlila vse svoje vtise, želje in skrbi.
Brez njega, predvsem pa Pavleta, tudi Plesa vetra in morja ne bi bilo.

Kajti vsi dogodki, opisani v knjigi, temeljijo na zapisih. Zajemajo obdobje zadnjih desetih let, ko sva skoraj vsake poletne počitnice preživela na morju. Vsako poletje sva se odpravila drugam. Tako sva počasi objadrala veliko jadranskih otokov, se ustavila na črnogorski obali, dobro spočila v Boki Kotorski, nasedla ob albanski obali, plula brez ustreznega zemljevida do Krfa in ob italijanski vzhodni obali ter končno na jonskih otokih našla svoj konček raja.

Knjiga, ki kronološko sledi najbolj napetim in zanimivim doživljajem, je primerno berilo za vse, ki imajo radi morje, pa četudi še nikoli niso niti trenutka preživeli na jadrnici. Tudi stare morske mačke bo mogoče pritegnila, saj jim bo lahko prijeten sopotnik ob podobnih poteh, kot sva jih na valovih Jadranskega in Jonskega morja doživela midva.