tisti trenutek zazdel kot košček raja na zemlji. Bil je jasen
in sončen dan, ki sva ga hotela izkoristiti za počitek in
plavanje. Tudi prenočiti sva nameravala tam, kajti zaliv je bil
dobro zavarovan proti sunkom burje, ki so jo za tisto noč
napovedovali vremenoslovci.
Z Vihro sva pristala na otoku Premuda. Za seboj sva imela
dolgo pot, ki se je ob menjajočih se vetrovih vlekla iz Unij
mimo Suska, pred seboj pa težko pričakovani, prijeten
popoldanski počitek v tihem zalivu.
Kapitan Pavle je kot vedno ob takih priložnostih-(iskanju
primernega sidrišča)- stal na premcu in pozorno opazovalvodo pred seboj. Ker je bila kristalno čista, je zlahka videl
dno in mu zato ni bilo težko najti primernega mesta za sidro.
Jaz sem medtem v kokpitu krmarila in budno spremljala
dogajanje. Brnenje motorja in sedemmetrska razdalja med
nama sta nama dopuščala le sporazumevanje z rokami. Takoj,
ko je Pavle odvrgel sidro, sem izključila motor in objela naju
je spokojna tišina, ki jo je prekinjalo le ptičje petje.
Nekaj trenutkov kasneje je tišino prekinil nenavaden, sršeč in
hrumeč zvok. Nenadoma so z vseh strani nad naju privršale
drobne živalice in kar naenkrat sva se znašla sredi roja os.
Kot teman, grozeč oblak so se vsule nad naju.
Stala sva v kokpitu, opletala z rokami sem ter tja, da bi jih
prepodila, medtem ko je nad nama kot velikanska rumena
krogla žarelo zgodnje popoldansko sonce.
“Dajva, skočiva v vodo, mogoče bodo šle stran,” sem
predlagala v tihem upanju, da se bo zgodilo prav to.
“Verjetno imaš prav. Suša je prehuda, pa so najbrž žejne.
Močno jih privlačiva, ker sva vsa prepotena. Mogoče bo po
kopeli bolje, slana jih ne bova več privabljala,”je pametno
ugotavljal moj kapitan.
Rečeno, storjeno.Vendar ose niso bile enakih misli kot midva.
Še v vodi nisva imela miru pred njimi. Pred oči so mi živo
stopile slike iz filma Alfreda Hitchocka Ptiči. Le da sva bila
midva nemočna pred osami in ne pred ptiči različnih vrst.
Kar nekaj časa sva prebila v vodi. Ob tem pa neprenehoma
opazovala barko in dogajanje na njej. Ne samo videla,ampak tudi slišala sva najine goste, ki so kot ogromna
množica radovednih raziskovalcev krožili okrog barke in se
usedali nanjo.
Nedolgo zatem naju je mraz spet pognal na barko in ugotovila
sva, da najin umik v vodo ni prinesel nobenih bistvenih
sprememb. Zato sva se tesno zaprla v kajuto in v kratkem
posvetu pripravila bojni načrt. Predvideval je pobeg, umik
z bojišča. Ukrepati sva morala zelo hitro, če sva se hotela
izogniti hudim težavam zaradi peklenske vročine v kabini.
Odločila sva se, da se oblečeva tako, da nama ose nikakor ne
bodo mogle škodovati. Oči in dlani sva pustila odkrite, vse
druge dele telesa pa sva zavarovala z oblačili.
V oblekah nama je hitro postalo prevroče, vendar sva upala, da
se bova pred nadlego rešila že s premikom v sosednji zaliv.
Račun brez krčmarja, kajti očitno je bil ves otok njihov dom.
Edina rešitev bi najbrž bil popoln umik z otoka, toda kam bi
lahko šla? Še najbližji je bil otok Škarda, ampak tisti trenutek
se nama je zdel precej oddaljen. Jadranja sva imela za tisti
dan dovolj.
Za povrh je začela vse močneje pihati burja, ki so jo sicernapovedovali, vendar naj bi začela pihati pozneje, šele
ponoči. Kljub bojno razpoloženim osam se je zdelo najbolje,
da ostaneva.
Zatekla sva se v kajuto in tam ostala ves preostanek
popoldneva in večji del večera. Na svež morski zrak, toplo
sonce, čisto modro nebo, kopanje, sončenje, branje ali
počivanje v senci sva popolnoma pozabila. S težavo sva si
skuhala celo kosilo. Da sva ga lahko pripravila, sva morala
nujno na zrak, v kokpit, kar je obema prineslo neprijetneposledice. Meni dva osja pika, Pavletu pa štiri.
V notranjosti seveda ni bilo prijetno. Vročina je ob prižganem
plinskem gorilniku in tesno zapretem prostoru postajala
neznosna.
Močno sva se potila in ves čas upala, da se naju bodo ose
naveličale. Povsem varna pred njimi tudi tam namreč nisva
bila. Ose so odkrile skrivni vhod, ki ga nikakor nisva uspela
zapreti in skozenj so ves čas prihajale na obisk. Ne vem, ali
je kje v navadi, da nepovabljenega gosta ubiješ. Toda midva
sva delala prav to. Pavle je celo odkril prefinjeno metodo,
po kateri sva lahko mirno sedela vsak na svoji strani mize v
salonu in le s škatlico cigaret (polno ali prazno) pokončala
vsako nepovabljeno gostjo na okenskem steklu, kamor so
se zatekle vse, ki so prišle noter. Zaletavale so se v okno, se
lepile nanj in strmele skozenj. Očitno jih je pogled ven tako
premamil, da se od njega niso mogle več odtegniti.
Počasi se je na okenski polici, pa tudi pod njo nagrmadilo
več kot sto mrtvih os. Vse moralne pomisleke, ki so me
preganjali ob najinih zares barbarskih dejanjih, sem odgnala
z mislijo, da je to očiten boj za preživetje.
Kajti že dva osja pika sta mi takoj povzročila bolečine in
veliko rdečo in srbečo oteklino. Ko me je nekaj mesecev
pozneje na celini pičila osa, sem imela hudo reakcijo in sem
morala po zdravniško pomoč. Na ose sem očitno, čeprav ne
vem od kdaj, alergična.
Šele proti večeru je naval os toliko pojenjal, da sva se v
miru skopala in umila v toplem morju. Zvečer sva lahko celo
dobro urobrez skrbi posedela v kokpitu.
Noč je bila povsem mirna, spokojna. Najini nasprotniki sotrdno pozaspali. Poslušala sva prijetne glasove škržatov in z
upanjem na premirje z osami z veseljem pričakovala jutranje
petje ptic.
Ob šestih zjutraj naju je zbudil nenaden, močan sunek vetra.
Ampak veter, ki se je pokazal v vsej svoji celovitosti, ni
bila burja, tamveč lebič. Pred njim sva bila v zalivu, ki sva
ga izbrala za zatočišče proti burji, povsem nezaščitena. Že
prvi pogled skozi okno naju je popolnoma prebudil. Prav
nevarno sva se že približala obali. Še nekaj metrov, pa bi se z
barko vred znašla na skalah. Najine ose so verjetno še spale
in tako sva se lahko posvetila le enemu sovražniku-vetru.
Ta naju je z valovi vred vztrajno potiskal proti skalam na
obali. Pavle je s težavo dvignil sidro, jaz sem prav tako s
težavo vžgala motor in se z njegovo pomočjo premaknila
proč od obale, v sredino zaliva. Za vsak primer sva poleg
danforta v vodo vrgla še admiralca. Poskrbela sva še za
dodaten varnostni ukrep. Z vrvjo sva se privezala na obalo.
Z velikimi težavami sva počasi v rešilnem čolnu veslala nazaj
na barko in si pri tem pomagala tudi z vrvjo, ki je jadrnico
vezala na obalo. V čolniču sva bila deležna prve hladne
jutranje prhe, ki je sicer nisva želela, a sva jo hočeš nočeš
morala sprejeti. Na sebi sva še vedno imela le nočni srajci.
Preoblekla sva se in se precej utrujena vrnila v posteljo.
Na ose sva popolnoma pozabila, vendar pa one niso pozabile na naju. Še preden sva vstala iz postelje, so že začele vdirati
v barko in do poldneva, ko sva končno zapustila bojišče, se
jih je na okenskih policah nabralo vsaj trideset.
Bežala sva torej proti jugu in z veseljem ugotavljala, da jih je
vse manj. Ampak povsem izginile niso prav hitro, saj naju jenekaj žuželk spremljalo še več dni. Šele na otoku Zverinac,
nasproti Božave, sva po temeljitem pregledu ugotovila, da
naju je sovražnik povsem zapustil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar